HRVA

1
HRVAŠKO ZAGORJEHRVAŠKA / CROATIA
Citre. Tomaž Plahutnik, ZAGORSKI ZVONOVI,
slovenska narodna
2
(No Transcript)
3
Sam glavni šef tam zgoraj ve, koliko dni mi je
še namenil na tej slovenski grudi in na sosedovih
krtinah. O, da bi jih bilo mnogo in da bi jih
bilo še veliko tako lepih, kot je bil ta, tam na
polovici maja 2012.Prijatelj Franjo iz Rogaške
je v zahvalo, ko sta bila z ženo že kdaj gosta na
najinih potepih predlagal, da jo mahnemo še malo
po njihovih in sosedovih lepotah. Kar nekaj po
Kozjanskem in Hrvaškem Zagorju sva že videla, pa
ni lepot nikoli prevec. Od viška menda ne boli
glava. In smo jo tam okoli 8. ure mahnili iz
Rogaške proti Podcetrtku, cez mejni prehod
Sedlarjevo na Sotli, v smer proti Desinicu do
gradu Veliki Tabor, še malo naprej do slikovite
Vinagore, potem pa v smer proti Zagrebu, mimo
Tuheljskih toplic do Donje Stubice k Matiji Gubcu
in naprej do Marije Bistrice. Od tam pa nazaj cez
vse Zagorje do gradu Trakošcan in skozi prehod
Macelj in Žetale v Rogaško Slatino. 406 km sem
naredil iz Domžal in nazaj. Pa bi jih še kdaj.
To kar bom pokazal tu, je le smetana. Kruh pa
morate sami zaužiti. Privošcite si to razkošje.
Sem že mislil, da sem na najinih potepih videl
veliko lepega, pa
4
Mi je rekel prijatelj Franjo, naj jo kar po drugi
poti mahnem proti Podcetrtku iz Rogaške Slatine.
In sem jo. Že zaradi tega motiva se je splacalo
V Sedlarjevem, malo naprej od Podcetrtka, smo
jo mahnili cez mejo. In mi na naši strani
zažvrgoli ena lepa dama v uniformi Odprite
prtljažnik! Imate kaj za prijaviti? Oh, kamena
doba Ma, ne kamena, še ena prej!
5
Vedno sem si želel, da še kje vidim polna polja
rdecega maka. Tu v Zagorju sem lahko izbiral. Pa
mi je bil ta mak s potjo tako lep.
6
RDECI MAK Ti mak rdec bi jaz dal v lasé in pa
plavico modro, cvet iz žitne njive,da bi bila
skrivnostna vsa,vsaj tako, kot so bile v bajkah
lepe vile.Odel bi te v tanek pajcolan,da bi
prosojnost tanke svile poudarila ti vse obline
in potlej bi se moja dlan pocasi stapljala z
oblinami pod tankim pajcolanom iz svile.In
tisti mak bi tam sijal še bolj rdece,kot v soju
sonca sije !
7
Tale grad Tabor blizu Desinica je vreden ogleda.
Kaj tako lepega in slikovitega ne najdeš vsak
dan.
8
Pridni sosedje koncujejo z obnovo, ker se
zavedajo, da jih turizem lahko reši. Kaj je že
to, TURIZEM, Slovenci?
9
Grajski so bili doma. Gospod je pripravljal in
cistil orožje, gospa z mošnjickom pa je cakala
dva avtobusa turistov.
10
Pocasi dopolnjujejo opremo in polnijo z njo
prostore. Nekaj je prikazanih najdenih predmetov,
veliko je slikovnega gradiva, nekaj je
rekonstrukcij ali predmetov, pohištva, orožja in
še cesa. Zanimivo za ogled. Mogocen grad je to.
Takih ni pri nas. Tudi med tistimi ne, ki smo
jih med vojno barbarsko pokurili. Prava utrdba,
ki z zacetki datira v leto 1502. Tako kot
Slovenci, si tudi oni prilašcajo zgodbo o
Veroniki Deseniški, ki naj bi koncala v enem od
stolpov
11
Smo prosili orožarja, da se je oblekel, potem pa
se je kar sam nastavil v táko, ta hudo pozo.
12
Malo se zamisliš, kako so táko stavbo sezidali
brez strojev in dvigal pred vec sto leti
13
Vse je urejeno, obnovljeno, cisto, licno in
všecno. WC ji so kot v mondenem hotelu. Vstopnina
znaša 20 kun. Približno 2.60 evra. Malo vec kot
kot pri nas v Evropi dve kepici sladoleda
.
14
Nasvidenje mogocen in ponosen in še kako lepo
obnovljen Veliki Tabor. Danes te zapušcam drugic.
Pa ne zadnjic. In smo šli naprej proti Desinicu
in Pregradi in levo v smer Vinagore.
15
Že med potjo smo jo opazili na levi na holmu. Med
gorcami, in vinogradi.
16
Zanimiva taborska cerkev je to z ohranjenim
taborskim obzidjem na slikoviti vzpetini.
17
Cerkev je posvecena Mariji. Lepa, bogato
poslikana in ODPRTA.
18
Le tega ne razumem. So tu že takrat živeli levi
in desni, ki se niso marali med seboj in so
živeli skregani vsak na enem koncu ene hiše Ja,
kateri norec se je spomnil te krame in ropotije
levih in desnih, ko pa potrebujemo le pametne in
sposobne Kako lepo se od tu vidi pol
Kozjanskega, Podcetrtek, grad in hribi po okolici.
19
Pot smo nadaljevali na jug mimo polnih Tuheljskih
toplic, Stubickih Toplic, do Gornje Stubice. O,
je toplic na tej strani kot toce Da brez
zemljevida ne najdeš pravih
20
Pa ni bilo težko najti tega junaškega Matija
Gubca, ki je oblasti že takrat delal probleme in
iskal po svoje s kmeti pravico!
21
In potem je sledil šok. Kakšen spomin na Matijo
Gubca. Kakih 5 avtobusov bi lahko parkiral drug
za drugim, da bi bila kolona tako dolga, kot je
velik ta spomenik kiparja Antuna Augustincica. V
resnici spomenik, ki me je malo prizemljil. In
okrog njega vse urejeno, pokošeno, brez smeti,
slavnostno in pompozno. In kruto ob enem, ko seže
spomin v zgodovino. Ko ni šlo vec z oblastjo in
ko so bili pritiski na ljudi preveliki s strani
pohlepne in krute oblasti, so se ljudje uprli s
tistim, kar so imeli. Konec poznamo Krut, ampak
nekje sem bral, da je nezadovoljstvo prvi korak k
napredku cloveštva ali naroda! In Matija Gubec
se je tega zavedal!
22
Ja, ko se narodu strga Že res, da so se VSE
vojne vedno koncale za mizo. In ce bi se zacele
za mizo, se jih mnogo ne bi nikoli zacelo. In res
škoda, da se MORAMO vso zgodovino vsakic na novo
uciti. Tu ljudska pamet preneha delovati Ampak
ko si lacen, ubog, teptan in zanicevan, potem
nimaš kaj izgubiti! Le škoda, da se zgodovina
ponavljaTudi sedaj, ko že mislimo, da smo -
pametni. Dobro jutro PAMET!
23
Ves kompleks spomenika KMECKIM UPOROM je zasnovan
na spomenik in na muzej Kmeckih uporov. Premalo
smo imeli casa in smo si ga ogledali le zunaj. O,
zdaj vem, po kaj bom šel sem še enkrat!
24
(No Transcript)
25
Rože Rože v spomin na hrabre in klene ljudi, ki
so raje umrli, kot da bi dovolili, da bi se
oblast iz njih delala norca. Ampak, takrat je
niso ljudje volili sami, kot zdaj v tem modernem
demokraticnem cirkusu
26
Tako rad imam motive od vceraj. In tu jih je v
izobilju Tale je s poti v Marijo Bistrico.
27
O, se malo zamisliš, ko se pripelješ v to, tako
lepo urejeno romarsko središce Marijo Bistrico.
Marsikje sem bil in veliko videl in doživel,
doma in v tujini Ampak to tu ima svoj poseben
car in doživetje. Modrujejo eni, da so ateisti
Bla, bla, bla Vsakdo veruje v nekaj. Vsakdo ima
svojega boga, eni z imenom, drugi brez. In ko ti
gre slabo in se ti izteka to zemeljsko
poslanstvo in si v škripcih, takrat se zateceš k
svojemu bogu. O, dokler ti gre dobro, smo kar vsi
po vrsti ateisti Ko pa ti seže voda cez glavo
in hlastaš za zrakom, takrat Pridite sem z
odprtimi ocmi in VERJELI mi boste. In vaš Bog -
bo dobil ime!
28
Nisem slikal ljudi v obraze, ki so molili, nisem
jih motil v prošnjah. Kot senca pocasi sem se
pomikal do oltarja s crno Marijo in detetom v
narocju In to kar sem videl in doživel, se ne da
opisati. Niso še iznašli teh besed. Duša se ne
meri v crkah in številkah.
29
Kolona zdravih in bolnih ljudi na kolenih,
drsajoc centimeter za centimetrom po zdrsanem,
sijocem marmorju okrog Marije Brez sramu pred
drugimi, z molitvijo na ustnicah in velikimi
željami v dušah Tu clovek postane CLOVEK. Majhen
med majhnimi, enak med vsemi, brez hudobije in
sovraštva, pohlevna ovca med zvermi, le z eno
željo, željo po pomoci
30
Kako VELIK postane CLOVEK, ko se pomanjša pred
Bogom Mir, mir, ki ga prekine le drs cevlja po
tlaku, le drs kolena po marmorju, le premik
ustnic v tihi molitvi Drugacen MIR
31
STARA MAMA Je roke sklepala k daritvi,roke
žuljave in pa zgarane in ustnice premikala v
molitvi v priprošnji k Bogu,za še živece in za
pokopane.Je rekla vcasih,ko je umrl mlajši od
nje same? Zakaj je njega k sebi Bog vzel,a
mene, ki sem stara ne vzame? ? Ce srecal sem
jo,me je stisnila kot sina k sebi,vzela roke
moje, tja med svoje roke zlatein vsakic rekla
iste misli? O, ti si dober ?in pa? A, veš,
da molim tudi zate! ?
32
Lahko bi napisal roman Ampak tu besede NIC ne
povedo Ko sem odhajal iz tega božjega doma sem
bil vesel Vesel, da sem zdrav. Vesel, da
vsakdanje probleme rešujem sproti, vesel, da
drugim ne delam problemov, zadovoljen, da me
imajo LJUDJE radi, vesel, da sem k Mariji prišel
le kot zvedav potepin na obisk, brez prošenj
Da, za enkrat še brez prošenj! Ampak jutri je
nov dan. In vsak dan ni praznikO, vem, da žal ni
v življenju na vsak zakaj, odgovora - zato
33
Na vsakem koraku se mi odkrivajo nove lepote.
34
Cerkev objema obzidje. In na notranji strani je
slika pri sliki, ki prikazujejo cudeže, ki so se
zgodili in na stenah je na tisoce zahval crni
Mariji Bistriški. Marija je lesena in je delo
domacega mojstra iz leta 1500. Božja pot je tu od
l. 1684.
35
Premaknemo se po ulici navzdol. Štant pri
štantu, od lectra, plastike, krame, nabožnih
stvari, kica, lepih in uporabnih stvari,
kipov Ko imajootroci denar, imajo kramarji
sejem, pravi pregovor.
36
In na koncu stojnic in ulice vrata. Vrata brez
vrat. Vhod v cerkev na odprtem, svetišce
blaženega Alojzija Stepinca Drugi šok
37
Tako velike cerkve s tako lepo poslikanim modrim
stropom še nisem videl. In s tisto lucko, soncem,
ki sveti za vse enako
38
In tam zadaj za stoli in Marijo je namesto kora
Kalvarija. Mogocen visok hrib, na katerega vodi
tlakovana zavita pot. In na vsakem ovinku je
postaja s križevim potom in figurami v naravni
velikosti. Spodaj 4 postaje iz belega kararskega
marmorja izdelane med drugo svetovno vojno in
višje ob poti iz brona, dokoncane v 70 letih
prejšnjega stoletja Ves hrib je porašcen s
sadnim drevjem. Za senco ljudem in za lacne in
žejne na poti Tam na desni so se zbirali
ljudje. Truma ljudi Zmenimo se in gremo na vrh.
Da vsaj vidimo ves trg s hriba. Pa nismo videli
le trga
39
Bel marmor, naravna velikost oseb, izrazi na
obrazih, zgodba, ki potegne tudi neverne na
hrib In spet enaka zgodba kot v cerkvi
Pohabljeni, ubogi, stari in mladi, nasmejani in
resni, potepini in romarji, nune in duhovniki, s
sencniki in kapami, na vozickih in peš Enaki in
tako razlicni, vsi pa na isti poti na vrh
40
Kaj ni ta pot enaka našim potem? Zasmehovani,
naduti, jezni, ubogi, potrebni pomoci, bogati
Da, ves svet na nekaj sto metrih.
41
In na koncu poti KONEC, ki NI konec
42
Kajti iz vrha vidiš in gledaš na vse pod seboj.
Na ves svet v malem. Na trgovce, potepine,
romarje, barabe, nune, otroke, dobre in
pokvarjene, mocne in nemocne Kot bi gledal na
fresko Mrtvaškega plesa v Hrastovljah
43
GlejteCLOVEK!
44
Le Ti, Bogec in ONA vesta, kaj sta se
pogovarjala. Ne vem, kaj je želela ONA, ki je
klecala pred Teboj? Ce bi rada malo, ji, prosim
Te, daj veliko, ce bi rada veliko, ji daj še vec,
kajti ni jih mnogo, ki te tako spoštujejo, da si
sezujejo cevlje preden vstopijo v Tvojo hišo
45
Odhajamo v dolino. Le petje ptic in šum vetra v
krošnjah bukev moti in zaljša ta mir. V dolini
zvoni.
46
Na kovinskem drevesu so obešeni zvonovi, ki pojó
táko lepo ubrano pesem
47
V tej veliki katedrali pod vedrim nebom se je
pricela maša in križev pot.
48
Ne prešteješ množice ljudi, ki so se odpravili na
vrh Na vrh, ki ti da misliti! Odhajamo
Odhajamo zamišljeni
49
Tako rad imam te uboge lesene hiške pobarvane s
sinje modro barvo. Ampak izginevajo tudi tu. Ob
poti na sever proti Zlatar Bistrici, Lepoglavi
in Trakošcanu, še enem biseru Zagorja, smo videli
le še eno
50
S kje pa ste? me vpraša starka in ji odvrnem,
da iz Dragomlja pri Domžalah. Aja, s tam,
mi odvrne, pa nisem preprican, da ve, kje je to.
Kako obrabljeno kljuko imate, ji pokažem.
Vstane in gre za mano proti vhodu. Rad bi šel v
vežo. Nekaj posebnega mora biti. Že zato, ker je
hiša tako stara. Polomljen kljuc v kljucavnici,
odlomljen les ob kljuki, zvita kljuka, kot da je
nekdo padel s strehe nanjo Vse narobe. Je
v hiši še crna kuhinja? vprašam. Rad bi šel
noter. Rad bi poslikal kljuko in kljucavnico z
notranje strani, pa vežo, leseno izbo, pa
Namerim objektiv v kljuko in v tisto, kar je
ostalo okoli nje. Lep posnetek bo, vem. V
trenutku njena roka ljubosumno zagrabi za kljuko
in jo drži. Kot da bi ji jo hotel vzeti. Na sliki
se znajdeta roka in kljuka. Roka. Zagledam se
vanjo. Zmeckana svileno papirnata koža prosojno
prekriva žile. Tisoc pregibov, tisoc jarkov,
tisoc vzboklin in tista prosojnost Kaže,
kaj je svak naredil iz veže. Gledam in priznam,
da ni res nicemur podobno. Ne novi ne stari veži.
Odpre vrata. Sonce udari v vežo in razsvetli
notranjost. V soju žarkov pa je ona. Zgrbljena, s
predpasnikom, zvitim copom las na vrhu glave in
preveliko zglajeno palico v roki. Kdo ve, koliko
križev ji je že Bog naložil na rame. Vžgem
fotoaparat in, ko že vidim, da bo to spet tak,
moj posnetek za dušo, se ona premakne
Škoda!Odlomek iz crtice- Takšni smo iz moje
knjige RAD IMAM SONCE
51
Na prste ene roke prešteješ bisere, kot je ta
grad Trakošcan. Ohranjen, kot da bi se iz njega
grajski izselili vceraj. Na jugu ozaljšan z tako
slikovitim jezerom in obdan okrog z gozdom in
mirom
52
Nisva prvic tu. In zadnjic tudi ne. Tako blizu
naše meje je ta biser. Cez prehod Macelj jo
mahnete in po nekaj kilometrih boste zrli v to
lepoto. In ce vas nisem preprical z zunanjostjo,
vas bom z notranjšcino. 30 kun vas stane po osebi
to razkošje. Malo, kar dobimo vrnjeno z ogledom.
Pa vstopimo!
53
Ce ne bi imel grad na vhodu hiške z vstopnino, bi
mislil, da si prišel po pomoti v nekaj stoletij
staro pravljico. Vse je kot je bilo. Pred leti,
ko sem bil prvic tu, mi je vratar razlagal, da
mogoce manjka na gradu kak krožnik, ki se je po
nesreci razbil. Ostalo je vse nedotaknjeno Tudi
med vojnami in po vojni Cudno, kot da nismo
imeli vsi iste na pameti uboge oblasti? So bili
naši hlapci še bolj barbarski od onih v Beogradu
in Zagrebu?
54
Vsak prostor je zase muzej in pravljica obenem
55
Pravljica, ki je sicer ne smeš prijeti
56
Grad je nastal v 14. stol. Današnji izgled pa ima
iz 19. stoletja. Takrat je dobil vecje jezero,
ribnik, v katerem se zrcali.
57
MIR, pisano z veliko
58
Pravzaprav je sem priti za kako uro - greh.
Prevec je lepega, da bi to užil tako na hitro. Je
pa nekaj. Daš si ga v dušo in ga še obišceš. Pa
ne sam. Sem pripelješ še koga, ki bi mu rad
polepšal dan.
59
Pozdravljena, Slovenija! Dober vecer Žetale!
Carina (o, kdo se je spomnil to vele umno
bedarijo) je za nami. Za nami je še en dan, ki
sem si ga dal v dušo. In tja si dajem le tiste
dni, ki jih potem delim z vami. Jagodni izbor, bi
dejali v teh vinorodnih Halozah Tudi pri nas je
lepo! Nebeško lepo
60
In veste, kaj sem razmišljal potem na dolgi
vožnji iz Rogaške Slatine cez Trojane domov? O,
marsicem. Da vcasih MORAŠ iti malo na sosedovo
dvorišce pogledati, kako živijo oni.Potem vidiš,
kje smo mi. In kje smo? O, vraga, Slovenci, v
riti! Da mi ne bi še kdaj kdo sanjal, da je na
oni strani Sotle Balkan. Zdaj se je preselil ki
nam. Ne razumem, zakaj Hrvati tako zagnano rinejo
v ta prenatrpan avtobus s sicer zvenecim imenom
Evropa. To je pa tudi vse, kar je zvenecega. S
tem Zagorjem, tako zalim morjem, stotinami
kilometrov obale in tisocerimi otoki, bi se lahko
obmetavali z denarjem, pa... Vidim, da že vedo,
kaj je to turizem. Veckrat obišcem Zagorje in iz
tistih lesenjac pobarvanih s sinje modro in
opušcenih vinogradov, nastaja nekaj tako lepega.
Še ceste imajo boljše kot mi. Vsi objekti, ki smo
jih obiskali, so vzorno vzdrževani in obnovljeni
in so delovali vrhunsko. Cene so BISTVENO nižje
kot pri nas ( le cakajte, da dobite evro!!!).
Hrana Škoda besed. Škoda, da nisem posnel
cenikov. Bi sanjali kavo, ki je še daaaaaaalec
od evra, pa šniceljne s krompirjem in solato
po nekaj evrov in to v centru Marije
Bistrice!Vcasih MORAŠ pogledati cez ograjo, ce
ne si sam sebi zadosten in zarjaviš. In ko
zarjaviš, te drugi prehitevajo. Po levi in
desni!Dobro jutro, Slovenija, MOJA dežela Za
rojstni dan ti v Merkurju kupim kantico olja Rja
je vragŽre, o, kako žre!Fotografije in
besediloJanez Medvešek Pesmi sta izbrani iz
mojih knjig SANJE in NI VSAKOMUR DANO. Del crtice
pa je vzet iz moje knjige crtic- RAD IMAM
SONCE.Glasba je delo mojstra na citrah Tomaža
Plahutnika - slov. narodna, ZAGORSKI ZVONOVI
Narejeno in po širnem svetu poslano drugi teden
rožnika / junija 2012 janez.medvesek_at_gmail.
com